VIPAVA TRAIL 25

Včeraj sem se zopet podila po Nanosu. Že drugo leto zapored na 100 Ultra trail Vipava valley. Trio adijo, kakor smo se poimenovali Franci, Ines in jaz, smo se že drugo leto zapored odločili da izpolnimo srčne obveznosti in smo šli. 

Zbudila sem se s težko glavo in nogami, nekako nezainteresirana za sam dogodek. Ko sem v Ljubljani pobrala Ines in na avtocesti Francija, me je začel adrenalin preplavljati. Deževalo je in mi smo se vso pot smejali. Že tolikokrat premočeni, blatni, utrujeni, vajeni vsega hudega, se na vreme nismo preveč ozirali. Malo bo potrebno paziti na spustih in to je to. Ko smo prispeli, smo prevzeli štartne številke. Organizatorji organizirajo trail v Vipavi že drugo leto in se zelo potrudijo, tako da je vredna obiska. Veseli smo bili nove majice, nogavic, šala. 

Trio adijo

Pripravili smo se in se postavili kot zadnji na štart. Polni smeha in dobre volje. Na trailih srečujemo zelo v redu ljudi, ki se pojavljajo na podobnih dogodkih in s katerimi postaneš znanec. Odštevanje je sprožilo začetek dirke. Prve štiri kilometre moja pljuča vedno delajo na polno in komaj diham. To je za asmatika klasika. Pri dolgih tekih se nikoli ne ogrejem in kljub različnim kortikosteroidom, ki jih zaužijem pred tekom, da lažje diham, ne pridem do sape. Vedno me bolijo pljučna krila. Tako je bilo tudi tokrat. Pot se je začela po ravnem. Ines je imela ubijalski tempo.  Ko smo prispeli do prve večje luže se je kolona ustavila. Če na trailu paziš, da ne boš blaten in moker, nisi za na trail. Tako je. Potem se je začela pot rahlo vzpenjati. Tek se je prelevil v hitro hojo in prišli smo do prve postojanke. Na postojankah vedno veliko pijem, ker  moje telo porabi zelo veliko tekočine. Ponavadi izotonike. Pot se je nadaljevala strmo po gozdu. Na nekaterih koncih se je zravnala in zopet nadaljevala navkreber. Prispeli sva do lovske koče. Krasni domačini, dobra hrana, topel čaj. Si želiš še kaj lepšega? Z Ines sva točno vedeli, da sedaj sledi garanje in najlepši del. Strm vzpon in veličastna brezčasna pokrajina. Malo je rosilo, načeloma pa se je vreme držalo. Meglice. Vlaga. Mokra trava. Brezvetrje. Razgleda ni bilo. Strm vzpon in hitra hoja. Dihanje na škrge. Kar naenkrat se megla razredči in že se jasno vidi vrh. Letos so pot speljali nekoliko drugače in sicer mimo oddajnika do naslednje postaje. 

Na vrhu-oddajnik

Z Ines zopet hitro popijeva tekočino, se pofotografirava in že greva naprej, da ne bi Ines zeblo. Del poti se nama pridruži Aleksandra. Sledi rahel spust po makadamu. Med tekom si privoščim čokoladico. Pot zopet strmo zavije na planoto čez trave, v gozd. Na nekaterih predelih je blatno in spolzko, zato paziva na gležnje. Prispeva do postojanke Abram, ki smo jo prekrstili za Abrahama. Melone, borovnice, veganske sladice, kumare in še in še, da ne naštevam koliko dobrot. No, tu bi se pa človek z veseljem usedel in si privoščil, a treba je naprej. Pot sledi skozi travnik v gozd. Čutim levo stopalo, ki mu poškodba ne da miru, a v njem je mnogo manjša bolečina kot v Paklenici. Tečeva, Ines z močnim tempom priganja moje sposobnosti do maksimuma in greva po strmem bregu navzdol v zaključno strmino. Na nekaterih predelih vlaga in vročina, drugod mokro skalovje in izpostavljenost zdrsom. Pazljivo tečeva proti cilju. V bližini se že sliši glasba in komentator. Še malo. Strmina se zaključi in končni šprint proti cilju. Prišle sva pod štirimi urami. V cilj vedno pridem srečna, da je vse za menoj. 25km. 

V cilju

Pot bi opisala veliko lažjo kot lansko leto, čeprav je bila podobna lanskoletni. Odločiva se, da bova drugo leto šle na 50 km. Franci je v cilju ležal. Malo se je slabo počutil. Skrbelo me je. Imel je krasen rezultat tri ure in devetnajst minut.  Po kosilu je končno prišel k sebi. V pogostitvenem šotoru se naenkrat prikaže Mirko, ki se je udeležil teka na 50 km. Po hudi poškodbi je zopet v tekaških čevljih in se je odrezal več kot odlično. Njega smo vedno veseli, saj nas spravi v smeh in dobro voljo. 

Edino kar na Vipava trailu pogrešam so moji psi, tako da sem se odločila, da letos še enkrat oddelam enako progo s Pego in Malo, ki sta sposobni preteči toliko kilometrov. Paziti bom morala samo, da ne bo vročine in kač. Sedaj me pa čaka še Golte trail konec maja z mojo Malo, v juniju tridnevni 80 km  treking po Kočevju in v začetku julija Soča trail. Mogoče pride še kaj vmes.

Trail iz Vipave na Nanos je minil presenetljivo hitro. Kakor je Ines dejala, kot da bi se vrh znižal. Prelepa izkušnja, ki ti povrne moči in voljo, da se pripravljaš na nove izzive. Kdor rad teče, razume, o čem govorim. Moj moto je, da v življenju vedno počni stvari, ki jih ljubiš z vsem srcem, sam ali s spremljevalci na dveh in štirih tačkah, ki jih imaš neizmerno rad, tako boš srečen in izpopolnjen. Jutri je nov dan, ki se ga že veselim.